UVOD

Kaj je tisto kar človeka na plesu tako fascinira? Popolnost giba, primarnost morda čutnost. Vsakemu od nas se ob besedi ples pojavi drugačna asocijacija. Ples kot že od nekdaj prisotna oblika izražanja, ki je svojo podstat dobil v ritualnosti se je skozi čas razvijal. Od ljudskih plesov do družabnih, pa iz baleta v sodobni ples. Sodobni ples se je pričel razvijati na začetku 20. stoletja v Ameriki. Da je prišlo do premikov v plesni umetnosti v kateri je kraljeval klasični balet, je bila potrebna sprememba v mišljenju. Ponovno se je odkrila ideja o plesu, ki naj bi osvobodil plesalčevo telo. Okosteneli balet je zapadel v krizo, saj je se je njegov pomen skrčil na zabavanje ljudi, brez večje umetniške vrednosti. Tako je nastal prostor za nov plesni izraz, ki bi bil naraven ter naj bi v sebi nosil neko višjo idejo. Ob koncu 19. stoletja je v umetnosti na sploh vladala ustvarjalna kriza, katero je nakazal že Nietzsche (1844 – 1900). Njegovo filozofsko misel lahko štejemo za temelje sodobnega plesa. Nietzsche je poenotil ples z mislijo. Zanj je ples vertikalna misel, ki se steguje proti svoji lastni višini. Ples je predvsem podoba misli, ki se je izmaknila vsakršnemu duhu teže. Toda ples je za Nietzscheja nekaj naravnega, izklučuje vsakršno prisilo, ki se ji podvrže plesalčevo telo. Med eno izmed temelnjih teoretičnih misli prištevam Mallarmejeva načela, ki služijo kot primerjava med plesom in gledališčem. Tu je seznam šestih načel:
Nujnost prostora Anonimnost telesa Zabrisana vsepričujočnost spolov Izmaknitev samemu sebi Golota Absolutni pogled
Seveda je k načelom potrebno pojasnilo. Začnimo s prvim. Prostor. Za Mallarmeja je ples edini, ki potrebuje realni prostor, saj je v dramskem gledališču besedilo tisto, ki zahteva čas ne pa nujnost prostora. Seveda lahko dodamo oder in scenografijo, a to je za Mallarmeja nebistveno. Prostor ni notranja nujnost gledališča. Nasprotno je prostor pri plesu vsebovan v njegovi biti. Področje plesnega dogodka nima ničesar skupnega s scenografskimi domisleki. Scenografija spada v gledališče, ne v ples. Tako ples potrebuje samo prostor, razmestitev v prostor in ničesar drugega. Anonimnost telesa. Pri plešočem telesu se telo poistoveti z mislijo, idejo in nikoli ni nekdo. Plešoče telo ne posnema neke osebe ali neke posebnosti; ničesar ne upodablja. Gledališko telo pa je vedno ujeto v posnemanje, podvrženo vlogi. Plešoče telo je anonimno zato, ker se pred našimi očmi rojeva kot telo. Vedno je čista misel, ki se šele pred nami izoblikuje. Zabrisana vsepričujočnost spolov. Ples v celoti sestavlja združevanje in razdruževanje spolno določenih pozicij. V plesu se ohranja forma, ki ureja trojnost – srečanja, objema in ločitve. A dvojica plesalec/plesalka se poimensko ne ujema z dvojico moški/ženska. Vsepričujočnost razlike med spoloma se zabriše ali ukine, saj je cilj plesa metafora dogodka in ne realnost le-tega. Za Mallarmeja “plesalka ni ženska”, temveč je nad telesna; fisis se prelevi v psihos. Izmaknitev samemu sebi. Za Mallarmeja “plesalka ne pleše” temveč ples nastaja skozi njo. Tako se plesalka izmakne vsemu plesnemu znanju, ter ne izvaja plesa, temveč se kaže, kot da bi bilo vse na novo ustvarjeno. Tu ponovno pridemo do primerjave s čistostjo misli, saj je misel pravtako izmaknjena vednosti v kateri se konstituira. Golota. Plesalčevo telo je vedno “golo”; tu ne gre za to ali je dejansko golo, temveč je golo po svojem bistvu. Tako kakor ples ne potrebuje scenografije, tako plesalčevo telo ne potrebuje kustuma. Ples se nanaša le na samega sebe; na metaforo misli in zato ne potrebuje nobenega okrasja. Absolutni pogled. To načelo se ne nanaša ne na ples, ne na plesalce, temveč je povezano z gledalci. Gledalec ne sme biti voajer plesne predstave, njegov pogled se ne sme zaustaviti na plešočih telesih, temveč mora videti misel plesa. To je absolutni pogled. V dramskem gledališču se gledalčev pogled usmerja v razvoj neke situacije v trajanje neke subjektivne gledalčeve želje po razvoju dogodkov. Pri plesu teh občutji ni. Je zgolj doživljanje abstakcije neke misli, ki je ujeta v svojem minevanju. Piše: Daša Lakner